SLADKOR V SLOVENIJI

Prva prizadevanja za pridelavo sladkorne pese in zgraditev tovarne sladkorja v Sloveniji segajo v leto 1895, objavljena pa so bila v Rodoljubu. Opravljeni so bili poskusi s sladkorno peso, ki so dali obetavne rezultate. Leta 1895 je bila v Kmetovalcu zapisana tehnologija pridelave sladkorne pese. Takrat se je porajala misel, da bi tovarno sladkorja zgradili na Dolenjskem.

V letu 1921 so si prizadevali, da bi tovarno sladkorja zgradili v okolici Zagreba in bi se v pridelovanje pese vključilo tudi Posavje. Vendar zaradi takrat že zgrajenih tovarn na ozemlju Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine in zaradi poceni uvoza sladkorja iz Češke tudi ta ideja ni bila uresničena.

Po drugi svetovni vojni se je pridelovanje pese pričelo širiti v organizaciji zadrug severovzhodne Slovenije. Peso so po železnici vozili v tovarno sladkorja Osijek. Zaradi velike oddaljenosti tovarne in težav z železnico so pridelovanje hitro opustili. Na podlagi tega lahko zaključimo, da smo Slovenci pričeli organizirano in v večji meri pridelovati sladkorno peso po drugi svetovni vojni oziroma v letu 1976, ko je bil sprejet sklep o gradnji tovarne sladkorja v Ormožu.

Gradnja tovarne sladkorja je za graditelje svojevrsten fenomen, saj je bilo potrebno za gradnjo tovarne sladkorja v Ormožu: 850.000m³ izkopov, 400.000m³ nasipov in tamponov, 170.000m² planiranih in utrjenih površin, 50.000m³ vgrajenega betona, 10.000m robnikov, 38.000m² asfaltnih površin, 3.100m industrijskih tirov, 112 zabitih pilotov, 3.300 betonskih pilotov, 51.500m² fasadnih oblog in kritin, 12.200m² keramičnih oblog. V tovarno je vgrajenih 2.300 ton jeklenih konstrukcij, 5.500 ton tehnološke opreme, 33km notranjih cevovodov, 25km zunanjih cevovodov, 155kom črpalk, 956kom elektro motorjev, 180km kablov.